出版社：Znanstvena založba Filozofske fakulte / Ljubljana University Press, Faculty of Arts
摘要：The analysis for the phenomenon that prepositions may or may not undergo the third tone sandhi in Mandarin in Zhang (1997) is reviewed. She considers that this phenomenon is short of sound coverage and couches her analysis in the framework of Optimality Theory (OT). However, upon scrutiny, Zhang’s analysis invites unnecessary questions. The postulation of two “constituent strength” constraints is with no foundation. It is difficult to grab the idea behind the constituent-strength concept even till now. Related to the concept, the non-specification of a prepositional phrase is not clear. Instead, the syntactic feature manifestation could mark a preposition’s uniqueness. In addition, the misuse of the Generalized Alignment and stipulations toward the evaluations in OT are spotted, too. My synthetic approach, based on the extant and developing knowledge about constituency, PF merger, and Shih’s (1997) foot formation, shows that for this phenomenon, no new device is needed.-----Članek se osredotoča na analizo, ki jo predlaga Zhang (1997), in ponovno prouči trditev, da v primeru predlogov v sodobni kitajščini ne pride nujno do glasovne spremembe tretjega tona. Zhang (1997) namreč meni, da ta pojav ni zadostno podkrepljen z zvočnimi primeri in razvije svoj pristop v okviru optimalnostne teorije (OT). Kljub veliki natančnosti taka analiza sproža vsrto nepotrebnih vprašanj, kot je na primer smisel predpostavke o dveh omejitvah “moči konstituentov”, predvsem pa je še danes težko razumeti ideje, ki stojijo za tem konceptom. V tem kontekstu je nezadovoljivo pojasnjena tudi tonska nedoločenost predložne zveze. Avtor v zameno ponudi pristop, ki temelji na manifestaciji sintaktičnih lastnosti in bi utegnil obvladati edinstvenost predložnih zvez. Poleg tega je bila ugotovljena napačna uporaba teorije splošnih formacij (GA) in pogojev za ocenjevanje v OT. S sintetičnim pristopom, ki temelji na razpoložljivem znanju o sintaktični strukturi, na strnitvi fonoloških struktur (PF zdruzitev) in na oblikovanju stopic po Shih (1997), avtor pokaže, da za razlago tega pojava ne potrebujemo novih sredstev.
