Celostna oskrba kroničnih nenalezljivih bolezni je koncept, ki v bolezen usmerjeno oskrbo nadomešča z oskrbo, usmerjeno na pacienta. Kljub obstoju učinkovitega modela takšne obravnave pa je bil slednji v evropskih državah doslej uveden le delno. Namen te študije je prepoznati in primerjati spodbujevalce in ovire za nadgradnjo celostne oskrbe v Sloveniji in Belgiji.
V sklopu te kvalitativne študije je bilo izvedenih 15 fokusnih skupin in 51 intervjujev z odločevalci na mikro-, mezo- in makroravni. Poleg tega so bili v analizo vključeni tudi podatki iz dveh predhodno objavljenih študij. Zbiranje podatkov in analiza sta bila sprva izvedena v vsaki državi ločeno, nato pa je mednarodna ekipa raziskovalcev primerjala podatke ter opredelila razlike in podobnosti med državama.
V raziskavi so bile izpostavljene štiri teme: na pacienta usmerjena oskrba, timsko delo, koordinacija oskrbe ter prenos zadolžitev med zdravstvenimi delavci. Odločevalci obeh držav so izpostavili, da vzpostavljena močna hierarhija in strog medicinski pristop k obravnavi pacientov s kronično boleznijo predstavlja bistveno oviro za uresničitev resničnega timskega dela in na pacienta usmerjene oskrbe. V nasprotju z Belgijo organizacija primarnega zdravstvenega varstva v Sloveniji najverjetneje spodbuja koordinacijo oskrbe. V Belgiji pa sta bila kot bistvena ovira za prenos zadolžitev med zdravstvenimi delavci izpostavljena način financiranja in organizacija primarnih ambulant.
Ta študija predstavlja nekaj za prihodnost pomembnih načel obravnave kroničnih nenalezljivih bolezni na primarni zdravstveni ravni. Rezultati lahko predstavljajo uporabna spoznanja za druge države s podobnim zdravstvenim sistemom.