摘要：V začetku 21. st. se pridelava hrane na prebivalca ni povečevala, hrana pa je postala pomembna strateška dobrina. V pričakovanih negotovih razmerah nestabilne oskrbe s hrano na globalni ravni postaja vprašanje lokalne, regionalne in državne samooskrbe s hrano zelo pomembno. Slovenija z domačo pridelavo ne pokriva svojih potreb po kmetijsko-živilskih proizvodih. Vendar strokovne ocene kažejo, da Slovenija razpolaga z dovolj velikimi potenciali kmetijskih zemljišč, da prehransko varnost bistveno poveča do leta 2030.
