摘要：Prostorsko planiranje velja od nekdaj za kalkulirano tveganje, vendar so razmere v Srbiji kritične na vseh nivojih, od nacionalnega do lokalnega zaradi odsotnosti regionalnega nivoja. Večina planerskih ustanov vztraja na tradicionalnem, togem sistemu načrtovanja, v katerem ni prostora za različne interese in zamisli. Prispevek obravnava temeljne družbene in ekonomske okvire, znotraj katerih poteka planiranje v Srbiji v zadnjih letih. Poziva tudi k potrebnim spremembam za povečanje učinkovitosti sistema prostorskega planiranja.
