出版社：Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (Ljubljana University Press, Faculty of Arts)
摘要：The paper examines the Oratio ad principem et senatum Venetum,delivered in 1507 before the Doge and the Venetian Signoria by a member of a noble Carniolan family,Ioannes Rauber (misprinted as Rebler;Janž Ravbar in Slovenian).As an envoy in a delegation sent to Venice by Emperor Maximilian I,he was to persuade the Venetian Republic in his opening speech to grant the Emperor,with his numerous armed retinue,free passage through the Venetian territory on his way to his coronation in Rome,and especially to renounce the alliance with the French in favour of a new alliance with the Emperor.The speech is a fine example of a carefully structured and dexterously phrased,rhetorically ambitious Ciceronian oration by a Renaissance diplomat.Of particular interest is the paragraph praising the Germans: rather than follow the tradition of the time and allude to the Germania of Tacitus,the speaker employs quotations from Caesar to extol contemporary Germans,especially Maximilian I and the Holy Roman Empire of the German Nation,in contrast to the (unnamed) Gauls – the French.Appended to the article are an edition of the Latin text and its Slovenian translation.
其他摘要：Habsburžanu Maksimilijanu I.(1459–1519)1 se nikoli v življenju ni izpolnila želja,da bi bil po vseh pravilih,ki jih je zahtevalo tedanje pojmovanje,razglašen za kronanega,ne le »izvoljenega« (electus imperator Romanorum) vladarja Svetega rimskega cesarstva nemškega naroda.Nemški volilni knezi so ga sicer leta 1486 v Frankfurtu izvolili in v Aachenu okronali za (nemško-) rimskega kralja (rex Romanorum),po smrti njegovega očeta Friedrika III.pa ga leta 1493 priznali za cesarja.Toda za polno veljavni naslov cesarja,ki bi mu zagotovil vladarske pravice tudi v Italiji in Burgundiji,bi ga moral v Rimu okronati papež.Maksimilijan je namreč v cesarski kroni videl simbol univerzalnega cesarstva: obnoviti je hotel nekdanjo moč in veljavo srednjeveških cesarjev in cesarstvo vseobsežno reformirati,a spričo politične realnosti teh načrtov – kot tudi toliko drugih,deloma fantastičnih idej – ni nikoli uresničil.Brez prestanka se je vojskoval,vendar je v številnih vojnah,zaradi katerih se je nenehno otepal z dolgovi,dosegel toliko kot nič,vse so se pravzaprav končale z neodločenim izidom.Edinole habsburško hišo je po vzoru očeta Friderika III.okrepil s politiko porok.Zato pa je bil deležen toliko večje hvale med humanisti in umetniki,ki jim je bil kot glasnikom svoje slave radodaren mecen,in dotlej še ni bilo vladarja,ki bi s pomočjo tedaj še mlade tiskarske umetnosti razpolagal s tolikšno knjižno in likovno propagando.To je dobilo izraz v kasnejšem častnem vzdevku »poslednji vitez«,sam je hotel biti »prvi landskneht« cesarstva.
关键词：humanism;cultural history;Latin literature;Slovenia;15th/16th century
