出版社：Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (Ljubljana University Press, Faculty of Arts)
摘要：Zgodovina opisovanja francoskega končnega naglasa – in s tem naglaševanja v celoti – je polna heterogenih pristopov, ki ta ključni prozodični pojav francoščini zajemajo z najrazličnejših snovnih in funkcionalnih vidikov. S stališča jezikovne pragmatike se naglaševanje končnega zloga naglasne enote po eni strani kaže kot bistvena prvina splošne akustične podobe francoskega govorjenega jezika, po drugi pa kot sredstvo, s katerim govorec zelo učinkovito gradi koherentnost in smisel svojega govornega izvajanja. Distribucija končnih naglasov oziroma sprotno oblikovanje naglasnih enot govorcu in naslovniku omogoča bolj izostreno strategijo pri tvorbi in razbiranju upovedovalnega smisla. Spričo tega dejstva je francoski končni naglas z vidika diskurzivne analize mogoče opredeliti kot orientacijsko prozodično potezo.
其他摘要：The history of describing the French final accent – and French accentuation in general – is fulfilled by different and very heterogenous approaches, analyzing this prosodic feature in French from both substantial and functional points of view. Viewed through pragmatical frame, the final accent is a) one of the key aspects in shaping the acoustical image of spoken French and b) a strategic tool for the speaker to build the coherence and sense of uttering. The distribution of final accents, i. e. forming accentual units, helps the speaker and his adressee to form a refined strategy in generating and perceiving the spoken text. From the discourse point of view it is therefore justified to define the French final accent as an orientational prosodic feature.
