出版社：Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (Ljubljana University Press, Faculty of Arts)
摘要：Latinski in starogški stavki AcI in NcI izražajo težnjo po stanjskosti in so v tem smislu primerljivi z nedoločniškim polstavki v modernih jezikih (na primer v angleščini). Vzporednica med modernimi jeziki in staro grščino se nadalje kaže pri izražanju preddobnosti v obravnanih nedoločniških polstavkih: zdi se, da je v stari grščini to vlogo postopoma (od klasične dobe dalje) prevzemal infinitiv perfekta, kar je skladno z domnevo o istovetnosti med perfektom v grščini v omenjenem obdobju in v modernih jezikih, kakršna sta angleščina in nizozemščina (Haspelmath 1992). Razmere v grščini pa so posebne v tem smislu, da se v isti vlogi uporablja tudi infinitiv aorista (in redkeje, infinitiv prezenta) – pri čemer pa je raba omenjenih infinitivov v vlogi izražanja preddobnosti, kot se zdi, omejena na specifične, predvidljive kontekste. Eden od teh kontekstov je tako imenovani mitološko-zgodovinski stavčni tip, znotraj katerega se nadredni glagol govorjena ali mišljenja (praviloma) nanaša na čas govorjenja, medtem ko se infinitiv aorista, rabljen znotraj odvisnega nedoločniškega polstavka, nanaša na dogodek v povezavi z dobro znano mitološko ali zgodovinsko osebo (Kavčič, v tisku). Vse navedene težnje pri izražanju časovnih razmerij znotraj AcI in NcI stavkov dopolnjujejo tradicionalni pogled na te stavke v klasičnih jezikih in omogočajo izboljšavo didaktičnega procesa.
其他摘要：Latin and Greek AcI and NcI clauses display a tendency towards stativity, a tendency that is also observed in modern languages such as English. Furthermore, it appears that in Ancient Greek, the perfect infinitive gradually tended toward adopting the function of conveying anteriority in these constructions. This view is consistent with the assumption that Ancient Greek saw the emergence of the perfect that had much in common with the perfect in modern languages (e.g., English and Dutch) (Haspelmath 1992). Nevertheless, the situation in Ancient Greek appears to have been different in that the aorist infinitive (and rarely, the present infinitive) could convey anteriority as well – although it seems that this applies mostly in specific, predictable contexts. For instance, this was the case within the so-called mythological-historical clause type (Kavčič forthcoming). In this clause type, the governing verb of saying or thinking typically refers to the speech time, whereas the dependent infinitive clause refers to an event concerning a well-known mythological or historical hero. In addition to shedding new light on the traditional view concerning expressions of the temporal distinctions in AcI/NcI clauses (in Classical languages), these tendencies should also be taken into account in the teaching process.
