出版社：Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (Ljubljana University Press, Faculty of Arts)
摘要：Avtorici je k analizi frazeoloških enot (natančneje, stalnih besednih zvez, šp. locuciones), ki se nanašajo na čas kot univerzalen pojav z več obrazi, h katerim lahko pristopamo z različnih zornih kotov, spodbudilo dejstvo, da španščina in srbščina ne pripadata isti jezikovni družini ter da so zato med njunima kulturama določene razlike. Raziskavo sta osredotočili na korpus tristo petdesetih stalnih besednih zvez iz različnih leksikografskih virov. Izhajata iz leksikalno-semantične perspektive in znotraj kontrastivne analize proučujeta mehanizme, ki v španščini in srbščini prevladujejo pri tvorbi časovnih besednih zvez. Avtorici vpeljeta sistematizacijo teh struktur in razlikujeta med šestimi skupinami, ki jih poimenujeta glede na pomen stalne besedne zveze: časovne relacije, frekvenca, trajanje, časovne omejitve, hitrost in časovni segmenti. Za razliko od teh šestih skupin, katerih pomen je striktno časoven, razlikujeta tudi sedmo skupino, v katerih se čas odraža skozi prizmo človeškega življenja. Čeprav sta na začetku svoje raziskave zaradi tipoloških razlik med jezikoma pričakovali večja odstopanja pri primerjavi časovnih stalnih besednih zvez, je raziskava pokazala, da prevladujejo podobnosti, saj sta odkrili mnoge skupne značilnosti: časovne besedne zveze v obeh jezikih ne predstavljajo visoke stopnje idiomatičnosti (v večini primerov gre za stalne besedne zveze s prislovi), prav tako je pogosta raba leksemov s časovnim pomenom. Poleg tega je raziskava pokazala, da se v obeh jezikih uporabljajo leksemi istega semantičnega polja (imena sadja, imena živali), vendar za izražanje drugačnih časovnih pomenov. Razlike med jezikoma se povečujejo pri samostalniških, pridevniških in glagolskih strukturah, kjer je idiomatičnost višja, saj se tu pojavijo tudi značilni elementi obeh kulturnih okolij.
其他摘要：The fact that Spanish and Serbian belong to different linguistic families(within the larger Indo-European family), and that their respective cultures also differ considerably, underlying this analysis of phraseological units (idioms, in particular) referring to the concept of “time”, a universal phenomenon presenting a variety of facets that can be analyzed from many different points of view. Our investigation is based on a corpus of some 350 idioms selected from different lexicographical sources (phraseological as well as general). We examine these idioms from a lexical-semantic perspective, always using a contrastive-analysis method, and we investigate the mechanism these two languages use when creating temporal idioms. We establish a general taxonomy of these expressions, classifying them in six groups according to their meaning: temporal relations, frequency, duration, temporal limits, rapidity, and temporal segments. Besides these groups with strictly temporal meaning, we distinguish one particular group consisted of temporal idioms displayed through the perspective of human life. At the beginning of our investigation we expected to encounter more differences when comparing their temporal idioms due to typological differences between the languages we examined. However, our study demonstrated that partial equivalents are predominant, in that they show many common features: temporal fixed expressions in either language do not present high level of idiomaticity (most of them are adverbial idioms) and they oft en use lexemes with temporal meaning. Additionally, it also demonstrated that both languages use lexemes from the same semantic fields (names of fruits, names of animals) but to express different temporal relations. The differences increase when comparing substantive, adjectival and verbal idioms, because they reveal a higher level of idiomaticity.
