摘要：Fraktalnost v arhitekturi,področje nelinearnih procesov,kaosa in fraktalov. Ti so bili v zgodovini oblikovanja prostora v to zavedno ali nezavedno vpleteni. Za razvoj novih orodij oblikovanja in trajnostne rabe prostora je treba najprej raziskati in doumeti stanje družbe in napore posameznikov,ki so to stanje skušali preseči takrat,ko je bil računalnik kot znanstveno orodje šele na začetku poti. Spoznavanje nelinearnosti je v tedaj ozko usmerjene veje znanosti prineslo nov zagon in željo po »univerzalni formuli«. Ta naj bi razložila zapletenost mehanizmov,ki ohranjajo ravnovesje v živem in neživem svetu. Samopodobnost, kot temeljna lastnost fraktalov,uravnava hierarhijo organiziranega bivanja. Temeljna bivalna in organizacijska enota,stanovanje za družino,ima osnovno sinhronizacijo s sosedjimi podobnimi enotami. Te se združujejo do ravni mesta. Poleg funkcionalne samopodobnosti je v prostoru prisotna tudi likovna fraktalnost. Objekt s svojo strukturo,teksturo in barvo je z različnih razdalj dojemljiv različno. Struktura in tekstura se pri zaznavi neprestano izmenjujeta. Fraktalna geometrija se pojavi kot orodje za likovno analizo in vrednotenje obstoječe ter kot načelo pri oblikovanju nove arhitekture. Ali je mogoče tako nelinearno tematiko sploh podajati na klasičen linearen način? Gotovo bi bil za to bolj primeren hiperbesedilni način, ki se uporablja v svetovnem spletu. Obseg doktorskega dela je omejen na zaključeno celoto,ki bralcu še omogoča zbranost in sledenje osrednji obravnavani temi. V delu so zaradi relativno slabo poznanih področij nelinearnih dinamičnih sistemov v arhitekturni stroki v prvem delu obravnavani osnovni pojmi in medsebojne povezave. Zaradi kompleksnosti teme se vsako poglavje le dotakne obravnavane problematike in tako pušča še dovolj prostora za diskusijo.
