摘要：Bogo Zupančič se je uveljavil kot raziskovalec in publicist,ki se posveča doslej nekoliko zapostavljenim časom in segmentom stroke: z obdobjem med obema vojnama in s tistim delom stroke (ali strok),ki predstavlja standardno večino ob velikih imenih,s katerimi se ukvarjata umetnostna zgodovina in kritika. Nova knjiga je izčrpna,skoraj forenzična raziskava fenomena, ki je bil po 2. svetovni vojni nekako pozabljen in nepomemben ob velikih nalogah in izzivih obnove domovine in graditve svetle prihodnosti. Generacije,ki jim pripadam tudi sam so o tem vedele malo ali nič. Naši profesorji – arhitekti in gradbeniki - so bili večinoma tisti,ki so pred vojno igrali odločilne vloge v šoli in stroki,a naši pogledi so bili usmerjeni naprej,ne v zgodovino. Šele zdaj počasi spoznavamo,da so v preteklosti korenine vsega,kar je danes.
