摘要：Praški lingvistični krožek (PLK) je bil eno izmed središč strukturalnega jezikoslovja, ki pa se je v nasprotju z drugimi strukturalnimi šolami (ženevska,kopenhagenska in ameriška) ukvarjal tudi z vprašanji jezikovne prakse,in sicer v okviru teorije jezikovne kulture (TJK). Ta teorija je vplivala ne le na češko jezikoslovje vse do današnjih dni, temveč tudi na slovensko. Z njo smo bili Slovenci seznanjeni že v 30. letih,1 vplivala je na obravnavo nekaterih jezikovnokuturnih vprašanj tistega časa,posebej pomembna pa je postala,ko sojo v slovenske razmere 50. in 60. let prenesli Boris Urbančič in mladi jezikoslovci,zbrani okrog revije Gospodarski vestnik. Danes pri obravnavi jezikovnokulturnih vprašanj še vedno upoštevamo nekatera izhodišča te teorije,seveda prilagojena posebnim slovenskim razmeram.2.
