摘要：Avtor se usredotoča na prostorsko-socialne vidike družbenih sprememb ter na možnosti njihovega (anticipativnega) spoznavanja in usmerjanja v kontekstu informatizacije in globalizacije. V izhodišču ispostavlja vprašanje, kako obvladovati vse večjo kompleksnost, s katero se soočajo in katero se različno odzivajo idiosinkratske in nomotetičke prostorske znanosti. Natančneje pa predstavi različne pristope in spoznanja, na podlagi katerih je zasnoval poenoteno obravnavo družbenega življenja na vseh ravneh teritorialne organizacije družbe kat skupno, subdisciplinarno področje - prostorsko sociologijo. Razlage o koncu velikih zgodb, ki bi pomenile tudi konec regularnosti, predvidljivosti in planiranja, sicer razume kot izraz vse večje kompleksnosti, ki pa jo je vendarle mogoče v veliki meri pojasnjevati z vidika dolgoročnih procesov individualizacije in globalizacije ter z »mejami rasti«, ki zadržujejo njuno nadaljnje uveljavljanje tako v lokalnem kot v svetovnem prostoru. Tehnologija prehiteva miselnost i prakso planiranja: pojavlja se miselna ujetnost v »teritorialno past«. Pomen prostora z vidika dostopnosti (kot ovire, upora, distance) se zmanjšuje: hkrati pa prostora vse bolj primanjkuje in se torej njegov pomen kat »kontejnerja« povečuje. V razlika od logike fizičnega prostora (grajenega okalja), v virtualnern prostoru ne velja več model igre z ničetno vsoto (zero sum game): raba ne pomeni tudi njene porabe in v tern smislu ne gre več za medsebojno izključnost med subjekti. Globalno komuniciranje (mobilnost) ne pomeni že samo po sebi negacije ožjih terirorialnih identitet: lahko je tudi izziv in osnova za njihovo izrazitejše uveljavljanje. Domocentričnost se pojavlja hkrati s težnjo k vsepovsodnosti (ubikviteto), kar se značilno kaže v zvezi s teledelom na domu ter vlogo interneta in mobilnega telefona. Zgoraj prikazane splošne ideje avtor ilustrativno navezuje na številne izkušnje iz prakse prostorskega in urbanističnega planiranja v Sloveniji in v svetu.
